Prostovoljka TOTI-ega DCA Olga s pohodniki in prijatelji v Ajdinovićih
V mesecu marcu 2025 sem zasledila ponudbo za sanjski oddih v Centru SRCA, ki leži na nadmorski višini 950 m v nedotaknjeni naravi, od Sarajeva oddaljen samo 45 minut vožnje. Takoj se mi je porodila misel, da obiščemo ta del Bosne, kjer bomo uživali, se razvajali, naredili nekaj pohodov in ogledov. Bilo je veliko komunikacije in seveda preigravanj, kaj bi bilo najbolje za nas. S prijateljico Majdo sva staknili glavi in se dogovorili, da se nam pridružijo tudi najini prijatelji iz cele Slovenije, kar bo logistično najbolje izpeljano.
In res je bilo tako.
Izbrali sva termin od petka, 27. februarja do 6. marca 2026.
Naša skupina je štela 48 popotnikov in šoferja Jožeta, ki je bil ves čas z nami, da smo se lahko popeljali še na kakšen dodatni ogled.
27. 2. 2026 (petek) smo zelo zgodaj krenili iz Slovenije z razlogom, da si že na poti ogledamo Tuzlo in Panonska jezera, ki so bolj slana kot Jadransko morje, s kilometrsko peščeno plažo – podobno makarski rivieri in to v samem centru mestu. Po Tuzli nas je popeljala Azra, predstavila mesto in še dodatno povedala nekaj o njihovi zanimivosti – slanih jezerih, ki so kar tri in slapovih. Med sezono dnevno obišče Panonska jezera povprečno 8.000 obiskovalcev.
Joj, da ne pozabim omeniti, da je bilo na poti poskrbljeno za vse (hrano in pijačo), tudi za razlago, ki je še dodatno razširila naše obzorje o državi na Balkanu – Bosni in Hercegovini. Med nami so bili tudi takšni, ki so bili v tej državi prvič.
Po ogledu smo nadaljevali pot do našega cilja Športno-rekreacijskega centra Ajdinovići. Pri kraju Olovo smo zapustili glavo cesto, po kateri se nadaljuje do Sarajeva in zapeljali skoraj po gozdni cesti do našega cilja. Po nekaj kilometrih vožnje smo na planoti zagledali velik kompleks, ki vključuje hotela, apartmaje, bungalove, depandanse, zoološki vrt in še bi lahko naštevala (preko 400.000 m2 ). Takoj sem pomislila, da je to pravi kraj za sprostitev, rekreacijo in avanture.
Popoldan je bil namenjen individualnem raziskovanju in počitku. Zvečer smo si ogledali komedijo »Ko je tu lud«, za tem pa od utrujenosti padli v posteljo, saj je bil dan dolg in naporen. Bravo!!! SRCA so prvi in edini center v BiH, ki deluje po principu ALL INCLUSIVE. Dodala bi le-to, da je bilo vsega v izobilju in da smo bili vsi navdušeni nad njihovo kulinariko, gostoljubnostjo, ustrežljivostjo in …
28.2.2026 (sobota) – Zjutraj je bila najprej telovadba. Po zajtrku smo se odpravili na skupni pohod. Prosti čas, ki smo ga imeli na razpolago smo izkoristili za kopanje v bazenu, obisk fitnisa, savn, solne in hladne sobe. Nekateri so si privoščili tudi raznovrstne masaže, ki jih nudijo, vendar je bilo za te potrebno nekaj plačati. Po večerji smo se zbrali v kongresni sobi, kjer je bil ta dan »Večer presenečenja«. Pohodniki smo se na to pripravili in se ostalim predstavili tako, da so nas spoznali in zvedeli marsikaj o nas. Bili so navdušeni. Tudi ta dan ni bilo nič drugačen od včerajšnjega, utrujeni smo ulegli k počitku.
1. 3. 2026 (nedelja) – Ponovili smo vajo od prejšnjega dne, na pohod smo se odpravili ciljano – ogledali smo si džamijo, ki je bila v naši bližini, seveda pod strokovnim vodstvom, da izvemo še kašne podrobnosti, ki jih ne poznamo o njihovi veri in življenju. Z nami je šel uslužbenec hotela, ki je istočasno tudi imam in to je bilo tisto, kar sem potrebovala, da izpeljem ta ogled. Tako smo iz prve roke izvedeli marsikaj in lahko smo ga tudi vprašali, kar nas je zanimalo, z veseljem nam je odgovoril. Po vsakem pohodu smo se ustavili v »štali«, kjer smo si lahko privoščili kakršnokoli pijačo oz. napitek. Popoldan je potekal po že ustaljenem ritmu, vsak je po svoje je užival, po večerji pa smo se ponovno družili ob družabni igri BINGO (tomboli), ki je nekaterim prinesla tudi nagrade. Po druženju smo se nekateri pridružili prireditvi v avli hotela in zaplesali v ritmu glasbe.
2. 3. 2026 (ponedeljek) – V BiH je bil državni praznik, vendar smo se mi kljub temu odpeljali na ogled Sarajeva, kjer nas je pri »viječnici« čakala Amra. Z njo smo se sprehodili po starem delu Sarajeva in se na koncu ustavili na baščaršiji – najstarejši in najbolj znan del starega mestnega jedra, kjer smo lahko kupili kakšen spominek. Nekateri so sprosti čas izkoristili za nakupe oz. so se popeljali z vzpenjačo na Trebević – eno izmed «olimpijskih gora«. Kosilo smo imeli na poti, vse so nam pripravili v hotelu, da slučajno ne bi bili lačni. V hotel smo se vrnili v poznih popoldanskih urah.
3. 3. 2026 (torek) – Dopoldan je potekal v običajnem ritmu (telovadba in pohod), prav tako popoldan, ki je bil namenjen individualni rekreaciji, spoznavanju okolice, živali in druženju ob kartah ali kakšnih drugih igrah oz. debatah. Zvečer smo se ponovno družili – imeli smo »Pižama party«. Ob prijetni glasbi, petju in smehu smo se zadovoljni podali k počitku.
4. 3. 2026 (sreda) – Zjutraj pred zajtrkom je bila samo telovadba. Ker se nisem sposobna umiriti v raziskovanju, smo bili ponovno na poti v bližnje Olovo – malo mesto, ki ima bogato tradicijo. Sprejeli so nas v Centru za kulturo in šport občine Olovo, kjer se nahaja tudi Domovinski muzej. Pričakal nas je g. Dženan, s katerim smo si ogledali muzej pod njegovim strokovnim vodstvom ter mojimi dopolnitvami. Iz svoje kože ne morem, tako pač je. Po ogledu nas je čakalo presenečenje. Želeli so nam predstaviti njihovo novo pridobitev – to je knjižnico, ki nas je popolnoma vsrkala vase. Na mojo prošnjo nam je knjižničarka prebrala pravljico o Muci Maci. Ob tem dogodku se je tudi javno zahvalila za obisk. Citiram njene besede: »U našoj biblioteci danas dragi gosti iz Slovenije. Razgovarali smo o Olovu, o knjigama, o tome kako male biblioteke nose velike priče i kako svako mjesto ima svojo posebnu dušu.
Posebno ih je očarala naša kućica za djecu. Rekli su da ih je vratila u djetinjstvo.
Poželjeli su da im pročitamo nešto dječije, neku pjesmu iz mladosti, nešto što će ih još dalje vratiti u one godine kada se sreća pronalazila u tankoj slikovnici.
I čitali smo.
I smijali smo se.
I na trenutak svi smo opet bili djeca.
Sve lijepe riječi ostavili su u knjizi utisaka, a mi smo sačuvali još jedan divan susret koji nas je podsjetio na što zašto biblioteke postoje, da spajaju ljude i generacije stvarajući uspomene«.
Po zaključku smo obiskali še apoteko, kupili magnetke in pokukali v zdravilišče v Olovu.
V hotelu nas je že čakalo kosilo. Po kosilu smo preživeli prosti čas po ustavljenem ritmu. Po večerji smo se ponovno družili ob igri BINGO. Bili smo kot otroci in se veselili vsake polne vrstice in seveda tudi nagrade, ki smo jo prejeli za eno ali dve polni vrstici oziroma tombolo (tri polne vrstice).
5. 3. 2026 (četrtek) – Zadnji dan v hotelu, je začel z jutranjo telovadbo, krajšim pohodom do volkov in medveda, vmes pa smo pozdravili lame, osle, ponije, konje, ovce, kozice in še in še … Po kosilu nas je osebje hotela presenetilo in nas popeljalo po gmajni ter nam v naravi pripravilo tople napitke in pecivo. Zvečer smo hitro legli k počitku, saj nas je naslednji dan čakal naporen dan – pot do doma.
6. 3. 2026 (petek) – Kljub vsemu je bila pred zajtrkom telovadba. Po zajtrku smo pospravili sobe in se dobili ob 9:30 pri avtobusu, da smo naložili vso prtljago. Pred odhodom se je osebje pozdravilo z nami, naredili smo tudi spominsko fotografijo z željo, da se še kdaj vidimo. Naš Jože je sedel za volan in pričela se je naša pot proti domu. Vmes smo imeli še en ogled – piramid v Visokem. Tretja na A, ki nas pričakala v Visokem je bila Anja. Razdelili smo se v manjše skupine in si pogledali ob strokovni razlagi notranjost piramide oziroma tunel Ravne. V bližini smo videli lepo urejen Športni park Ravne2, na katerega so zelo ponosni in predstavlja edinstven prostor, kjer se istočasno prepletajo zgodovina, znanost, kultura in šport. Po ogledih je bil že čas za kosilo in za tem še samo pot do doma. Prečkali smo dve meji in med potjo imeli tudi večerjo iz avtobusa.
Teden je bil zelo razgiban, prepričana sem, da ga ne bo mogoče, kar tako pozabiti. Zaključila bom z eno besedo, bilo je čudovito.
Prostovoljka za pohodništvo TOTI DCA: Olga Kovačič
