Zame pravijo, da sem nemirni duh, mogoče imajo prav. Moj moto je: To kar vidiš, zveš in doživiš, ti nihče ne more vzeti. Spomini na lepe trenutke vedno ostanejo. Pohodniki smo bili ponovno na krajšem potepu po SV Sloveniji, konkretno Prlekiji, ki je meni zelo draga in dobro poznana, saj so moje korenine iz teh krajev.
Kot ponavadi smo se v ponedeljek zjutraj odpravili tokrat z osebnimi avtomobili v Radence. Malo je bilo potrebno kombinirati glede prevoza, vendar problemov ni bilo. Ko smo prispeli, najprej »že obvezna« kavica v hotelski kavarni. Z Viko sem bila dogovorjena za vodenje oz. spoznavanje Radenec (tako jim pravijo domačini) skozi zgodovino in sedanjost.
Po kavici smo odšli na pokušino domačega bučnega olja na kmetijo Rožman, ki je v neposredni bližini nove radenske cerkve in je ena najstarejših hiš v Radencih. Gospodar Jožek nam je ponudil dve vrsti olja in domači kruh (navadno bučno olje iz avtohtone vrste bučnih semen in bučno olje z dodatkom čebule) in seveda še nekaj krepkega, da preženemo bacile. Malica je bila odlična, prav tako klepet z gospodarjem. Kdor je želel, je lahko kupil bučno olje, bučna semena in med. Ob degustaciji se nam je pridružil še Emil, ki nas je popeljal po Radencih. Po ogledu cerkve sv. Cirila in Metoda in zdravilišča smo krenili proti Kapeli, vmes smo se ustavili tudi na radenskem pokopališču, ki je ob gozdu in
oddaljeno od samega kraja zaradi slatine. Kapelski vrh z najvišjo točko imenovano Kapela (312 nmv) s cerkvijo posvečeno sv. Mariji Magdaleni je odlična razgledna točka. Cerkev stoji med goricami in sadovnjaki in ti daje možnost, da vidiš daleč naokoli na vse štiri strani neba. Ob cerkvi so tudi opisne table, da se lažje znajdeš. Notranjost cerkve je zelo lepa in si jo je vredno ogledati. Bili smo tudi ob
fontani vin vendar brez pokušine. Pa kdaj drugič!
Na Kapeli smo se poslovili od Emila, ki je prišel iz Murske Sobote, počakali Viko, da se je vrnila, saj ga je peljala nazaj domov. Vmes smo naredili kondicijski trening in krajši pohod po okolici. Ko smo bili kompletni, smo se po stari cesti peljali preko Cerkvenjaka, mimo Sv. Trojice do gostilne
Švarc, kjer smo si privoščili malico in uživali ob klepetu.
Poslovili smo se s vprašanjem »KAM GREMO V PONEDELJEK?«

Prostovoljka: Olga Kovačič