Minil je dober teden in mi smo ponovno pripravljeni na potepanje po naši prelepi Sloveniji. Naša nova destinacija, za prvi teden v mesecu novembru, je bila ogled knežjega mesta Celje.
Izkoristili smo brezplačne vozovnice in se podali z vlakom v Celje. Ob prihodu v Celje, naj vprašam, kaj je za nas zakon – odgovor je jutranja kavica in nič drugače ni bilo v Celju. H kavici smo si privoščili tudi rogljiček, da bomo lažje preživeli dopoldan na ogledih po starem mestnem jedru in muzejih.
Ob 9:30 nas je pri Almi Karlin počakal naš vodnik po Celju – domačin Gregor Videc. Kljub hladnemu dopoldnevu smo se dodobra ogreli in skrbno poslušali njegovo razlago, ki jo je popestril z raznimi zgodbicami in zanimivostmi o ljudeh in vsem, kar je vezano na Celje v na obdobje Rimljanov in vse do danes. Z Gregorjem smo se potepali po celjskih ulicah in ob reki Savinji skoraj dve uri. To je tako hitro minilo in že nas je pri »kafiču« čakal lovec Stane – Leonov sošolec, ki nas je popeljal do lovskega muzeja, ki je v posesti LD Celje. Njihov predsednik nam je pokazal vse eksponate, ki imajo razstavljene v lovski sobi. Malo smo se pogreli, nato smo z Gregorjem krenili do Pokrajinskega muzeja. V Pokrajinskem muzeju smo si s kustosinjo ogledali razstavo Celeia – mesto pod mestom, ki je nastalo v času Rimljanov. Prijetno smo bili presenečeni, kaj vse se nahaja pod današnjim mestom, v muzeju je samo del tega (cesta, kurišča, vodnjak, kipi, nekropole, ostanki stebrov itd…, veliko pa je še neodkritega. Da ne bilo preveč za naše možgančke, smo nadaljevali samo še z eno razstavo in sicer Življenje Alme M. Karlin, ki se je rodila v Celju, kjer je tudi končala osnovno šolo. Bila je zelo nadarjena za jezike, saj jih je obvladala, kar deset. Bila je tudi svetovna popotnica, ki je potovala popolnoma sama s svojo Eriko (pisalni stroj), zbirala rastlinje, jih opisovala v obliki herbarijev. Na poti je nabrala tudi veliko zanimivih eksponatov iz različnih delov sveta in so razstavljeni v celjskem muzeju. Alma M. Karlin ni bila samo popotnica, bila je tudi pisateljica, pesnica in prevajalka. Življenjsko pot je sklenila l. 1950 v Pečovniku pri Celju. Pokopali pa so jo na Svetini.
Čas je hitro mineval, vtisov je bilo veliko, mi pa smo se zedinili, da bomo po končanih ogledih popili še kakšno kavico, pojedli sendvič in se vrnili v Maribor.
Tako je minil še en dan v tem čudnem letu, ki smo ga preživeli nekoliko drugače. Vsi upamo, da nam bo letos uspel še kakšen podvig, ki ga bom opremila s kratkim komentarjem in »fotkami«.
Prostovoljka: Olga Kovačič
