Petek, 30. sept. 2022

Kar nekaj časa je trajalo, da smo se pohodniki uskladili in izbrali primeren datum za obisk Murske Sobote. Kljub vsem naporom, da se obiska udeležimo vsi, nam ni to uspelo, zato sem se odločila, da preko pohodnikov povabim še nekaj udeležencev, skupaj nas bilo 21.

Naš rek je »Rana ura, zlata ura« in tudi danes ni bilo nič drugače. Na železniški postaji smo se dobili  ob 6:45 uri in se podali na pot s potniškim vlakom, ki nas je po dobri uri in pol pripeljal v »prestolnico« Prekmurja Mursko Soboto. Vsi moji pohodniki verjamejo, da, v kolikor se odločimo za daljšo pot, nam bo tudi vreme služilo. Ko smo prišli v Mursko Soboto je sicer padlo nekaj kapljic dežja in to je bilo tudi vse.  Nebo se je razjasnilo, pokazalo se je sonce, ki nas je prijetno grelo.

Naš današnji plan je bil, da si ogledamo njihovo stolno cerkev sv. Nikolaja, kjer nas je sprejel župnik Goran Kuhar. V svojem nagovoru nas je vse lepo pozdravil, nam predstavil zgodovino cerkve in opisal notranjost cerkve (vitraje, orgle, oltarje…). Videli smo tudi del cerkve, ki sega v 12. stoletje našega štetja in  ohranjene freske.  Povedal je, kako mašuje, ko imajo na obisku Madžare. Ob takšnem obisku se bogoslužje opravi v latinskem jeziku. V kolikor imajo srečanje s Porabskimi Slovenci  je bogoslužje v prekmurščini, ki je včasih bila uradni narečni jezik. Med drugim je povedal, da je domačin in da ima župnija svoj vrtec.  Tudi Romom je namenil nekaj besed. Romi v cerkev ne prihajajo v večjem številu, pravijo, da so verni, ampak, da imajo svoje »malike«, katere častijo. Iz njegovega pripovedovanja je bilo mogoče razbrati, da so  v Sobočani multikulturni. V cerkvi se nam je pridružila vodnica Meta iz TIC-a, s katero smo šli do hotela Diana na zasluženo jutranjo kavico oziroma čajček, nekateri so odšli iskati jutranjo »poživilo« v »odštekani« Bunker postapocalyptic steampunk bar, ki je nekaj posebnega. Vredno ogleda. Po okrepčilu smo se ponovno dobili z našo vodnico Meto, ki nas je popeljala po Murski Soboti, nam razložila njeno zgodovino, veliko povedala o sobivanju njenih meščanov, njihovem razvoju, o prenehanju obratovanja naše prestižne tovarne Mura, ki je včasih veliko pomenila, danes pa….  Nadaljevali smo mimo tržnice do Galerije Murska Sobota z Erato, katero je podrobno opisala. Pokazala nam je tudi skulpture, ki jih je iz stečajne mase Mure odkupila Občina Murska Sobota s pomočjo  evropskih sredstev in so razstavljene ob stanovanjskih blokih (Veliki črni semafor, Bik, Prostorska kompozicija, Figura XIII). V parku smo se ustavili ob Spomeniku zmage, ki nam ga je opisala in dodala še nekaj zanimivosti iz sedanjega časa. Nastala je tudi skupinska »fotka« v ozadju z Evangeličansko cerkvijo. Judovske sinagoge ni več, ker je bila med drugo svetovno vojno porušena. Iz teh krajev so odpeljali številne Jude v koncentracijska taborišča. Edina preživela, ki se je vrnila je Erika Furst, ki je  v svojih spominih veliko povedala o tem obdobju.  Iz parka se vidi tudi proti hotelu Zvezda, kjer imajo znameniti balkon, iz katerega je bila razglašena samostojna Republika Prekmurje, ki je  bila vsega šest dni samostojna. Sredi parka, ki meri 9 ha je tudi murskosoboški grad, v bližini je Spomenik NOB. Grad je lokalnega pomena in je tudi zaščiten kot kulturni spomenik, je naslednik izginulega gradu. Listina iz leta 1255 nakazuje, da je grad tu že obstajal. Njegov resnični obstoj pa potrjujeta listini iz leta 1478. Zadnji lastnik László Szapáry je leta 1934 grad na dražbi prodal soboški občini, ki ga ima še danes v lasti. Velik del njegove notranjosti je bil razprodan že pred tem, med drugim velika knjižnica – največji del je odkupil lastnik Prekmurske tiskarne Izidor Hahn. V času druge svetovne vojne je v gradu imela sedež madžarska okupacijska sila. Po vojni je grad dobil kulturni pomen, v njem so se naselili Pokrajinski muzej Murska Sobota, ki je vreden ogleda, morda, kdaj drugič, Mladinski in kulturni klub, gostišče Grajski hram in dvorana namenjena kulturnim prireditvam.

Voden ogled smo zaključili pri Gledališču Park, ki je včasih bila kinodvorana. Meta se je pohvalila, da so Sobočani in okoličani v samem vrhu po nakupu gledaliških abonmajev in ogledu predstav po številu prebivalstva. Zgradba je kulturni spomenik, zato niso imeli veliko možnosti, da bi jo spremenili, želeli pa so jo povečati zaradi spremembe namembnosti, tako da so ji dogradili prizidek, v katerem je prostor za obiskovalce.  Pohvalijo se lahko tudi s bronastim kipom narodnega heroja Štefana Kovača-Marka (slovenski publicist, pravnik, komunist), ki je diplomsko delo rojaka Nikolaja Mustra-Mikija, ki se je pozneje usmeril v produkcijo stripov. Muster je kip delal v opuščeni židovski sinagogi na Lendavski ulici in ga dokončal leta 1953. To je edini njegov kip v Sloveniji.

Ker nam je zaradi bolezni odpadel ogled Pekarne Vitapek, Gluten free, kjer pravijo: »Kruh nikoli ne mesite ravnodušno, kruh mesite z ljubeznijo, dodajte mu svojo radost in nasmejani obraz svoje duše« in zaradi napovedanega slabega vremena je bila odpovedana prireditev kulinaričnega doživetja Sočna vilica, smo kljub temu ta čas, ki smo  ga imeli na razpolago za oglede izpopolnili z ogledom Binkoštne cerkve. Za ogled smo se dogovorili s pomočjo Mirana in upokojenega pastorja Štefana Kuzmiča. Sprejel nas je mladenič – pastor Andrej Bonjec, ki nam je v nekaj stavkih povedal glavne značilnosti njihove vere in nam tudi zaigral na klavir. Bili smo zelo presenečeni, saj v cerkvi ni drugega kot na steni deljeni križ, ki predstavlja povezovanje Boga s človekom, na odru pa imajo inštrumente za kompletni ansambel. Na naše vprašanje ZAKAJ ti inštrumenti, nam je povedal, da ob nedeljskih srečanjih igrajo in veliko pojejo, imajo pa tudi svoj vrtec.

Ob zaključku smo še naredili skupno fotografijo. Dogovorili smo se tudi za prost čas, ki ga lahko vsak izkoristi zase. Ponovno smo se dobili pri hotelu Diana in skupaj krenili do železniške postaje. Dan je bil izpopolnjen, mi pa polni vtisov. Pot nazaj je hitro minila ob prijetnem klepetu. Nekateri pa so tudi malo zadremali.

Prepričana sem, da se bomo še vrnili in pogledali to, kar nam je danes ostalo. Jaz pravim tako, vedno je treba nekaj pustiti za drugič, da imaš razlog, da se vrneš.

Prostovoljka: Olga Kovačič