Dragi izletniki, podoživimo pustolovsko dogodivščino, ko smo se v maju na Dan mladosti odpeljali z vlakom v Knežje mesto – Celeia. Nekaj utrinkov v besedi in sliki za vse tiste, ki ste bili z nami, pa tudi vse ostale, ki ste ostali doma. 😉
Po prijetni vožnji z vlakom in dobro okrepitvijo pred hotelom Evropa, smo ogled mesta pričeli z vodnico Majo pri bronastem kipu sprehajalke, svetovne popotnice, pisateljice in intelektualke Alme Karlin. Samosvoja Alma je potovala s kovčkom, v katerem je nosila poleg osebne prtljage še svoj pisalni stroj, ljubkovalno ga je imenovala Erika.
Celje s svojo bogato preteklostjo – po najdbah iz kamene in bronaste dobe se domneva, da je ozemlje mesta ob Savinji že v prazgodovini imelo prebivalce; o pravem mestu pa se govori od antike naprej in ostanke tega obdobja smo lahko občudovali na bregu Savinje in Knežjem dvoru. Z velikim zanimanjem smo si ogledali arheološko razstavišče Celeia – mesto pod mestom. V kleti Knežjega dvora je doslej največja predstavitev ostankov rimske Celeje »in situ«. Njena nema, vendar slikovita govorica vabi, da se sprehodite med starodavnimi zidovi, ki pričajo o bogati zgodovini mesta.
Pot smo nadaljevali po mestnem jedru, kjer smo lahko videli zgradbe s prelepimi pročelji, Plečnikovo palačo Ljudske posojilnice; ogledali smo si trg, pokrajinski muzej ter cerkev Sv. Danijela s kapelo, ki se lahko pohvali z enim najpomembnejših gotskih spomenikov na slovenskem. Spotoma smo si privoščili tudi sladoled, zelo dober je bil 😊.
Nato nas je na parkirišču Železniške postaje čakal avtobus in šofer Luka nas je popeljal na celjski Stari grad. Čas kosila – očarani nad destinacijo ali bolje rečeno »utrdbo« družinskega gostišča Pri Kmetec v neposredni bližini gradu, smo uživali tako v kulinariki kot ambientu samem. Še bolj pa nam je ostala v spominu terasa, ki ponuja prelep razgled na sam Grad in celotno mesto Celje.
Po kosilu smo kar peš krenili na Stari grad, saj je oddaljen samo deset minut hoje. Srednji vek po Celei so zaznamovali Celjski grofje s svojo vladavino in širino, ki je zajela precejšen del Evrope. V tem času je nastal Stari grad. Ob zanimivem Majinem pripovedovanju smo polni vtisov napolnjenih s stoletnimi zgodbami – najbolj nas je seveda pritegnila pripoved o nesojeni goreči ljubezni med mladim celjskim grofom Friderikom in nežno lepotico nižjega stanu Veroniko Deseniško ob nasprotovanju mogočnega grofa Hermana, z velikim zanimanjem nadaljevali ogled gradu in Friderikovega stolpa, kjer smo lahko videli – z grozo v očeh, mučilne naprave, ki so jih uporabljali za kaznovanje takratnih prestopnikov ali bolje rečeno, kar obsojencev. Še dobro, da ima grad gostinski kotiček, kjer smo lahko še malo posedeli v prijetni senci in izmenjali svoje vtise.
Šofer Luka nas je z avtobusom odpeljal proti vasici Polže pri Novi Cerkvi, kjer smo obiskali Soržev mlin in Otona Samca – drobnega moža, ki nam je na hudomušen način predstavil najprej sebe, predvsem veliko duhovitih šal na račun svojega priimka. Nato je pokazal kako je nekoč potekalo delo na žagi na vodni pogon. Žago je zagnal z »računalniškimi« komandami – prestavil je nekaj lesenih ročic in pričel z žaganjem hloda akacije. Prav po polžje, ker je akacija izjemno trd les.
Nato je očaral še nežnejši spol s svojimi pridelki iz ajde, prosa, pire, saj na domačih njivah gojijo prav te avtohtone sorte. Žita meljejo v več kot 700 let starem mlinu na vodni pogon, med dvema naravnima mlinskima kamnoma, zato so vse moke, kaše in zdrobi polnovredni. Izdelke je možno tudi kupiti, Oton je vsakemu navagal dobro mero v papirnato embalažo in opremil z etiketo.
Polni vtisov, napolnjeni z zgodbami, ki smo jih spoznali tistega dne, smo počasi zapustili Samca spet samega, ter se iz vasi Polže, po polžje, odpravili z avtobusom proti domu. 😉
